Knjiga Čudovita princesa je namenjena deklicam 8. in 12. letom. V njej bo deklica našla odgovore na vsa vprašanja, ki se ji v tem starostnem obdobju zastavljajo. Ne glede na to, ali gre za vprašanja telesnega ali čustvenega razvoja, ali pa za povsem praktične nasvete, so odgovori zapisani tako, da bo izvedela vse, kar mora vedeti, in to na način, ki jo bo spodbujal, da bo svoje odraščanje sprejemala z veseljem in hvaležnostjo.

Prenovljena izdaja knjige Čudovita princesa poleg grafične posodobitve prinaša številne nove vsebine, poleg tega pa v obliki vprašanj in odgovorov sistematično naslavlja tudi najpogostejša vprašanja, ki si jih odraščajoče deklice zastavljajo.

Odlomek iz knjige:

Potem je bilo tu še telo, ki se je kar naenkrat začelo spreminjati. Jaz pa si tega nisem želela. Še sedaj se spomnim, kako sem pod majico oblekla zgornji del kopalk, da bi z njim prikrila rastoče prsi. Še hujše je bilo, ko sem dobila menstruacijo. Vložki, ki sem jih našla v mamini omari, so se mi zdeli ogromni. In ker sem bila ena izmed tistih nesrečnic, ki je v paketu z menstruacijo dobila tudi bolečine, sem si potiho želela, da bi bila raje fant. Mislila sem si, da bi bilo tako življenje veliko bolj enostavno, predvsem pa lažje. Šele kasneje sem spoznala, kaj se je z mano pravzaprav dogajalo in koliko laže bi mi bilo, če bi določene stvari vedela in razumela že takrat.

O avtorju:

Maja Vovk je žena in mama štirih otrok, od tega dveh deklet. Po izobrazbi je magistra farmacije in svetovalka za plodnost in naravno načrtovanje družine pri Zavodu Iskreni. V želji, da bi že deklice spoznale skrivnosti svojega telesa in odkrivale lepoto ženskosti, izvaja delavnici Čudovita princesa in Skrivnostna lepotica, ki sta namenjeni odraščajočim dekletom in njihovmi mamam.

Na podlagi izkusenj teh delavnic sta nastali knjigi Čudovita princesa in Skrivnostna lepotica, v katerih so obravnavane se dodatne tematike o odrascanju in spolnem dozorevanju.

»Lucy, veš kaj, meni je … nekaj podobno dolgčasu. Nekaj mi manjka, nekaj pogrešam, pa ne vem, kaj,« sem rekla zamišljeno in upala, da mi bo v pomoč.
»Mislim, da vem, o čem govoriš. Mene tudi daje nekaj podobnega. Postajam melanholična. V pisarni ne počnem nič posebnega in morje je za kopanje že premrzlo. Staršev in bratov se izogibam, ker bi se rada otresla vpliva družine in se osamosvojila. Na faksu pa začnemo šele čez kakšen teden,« je dejala med brisanjem posode, nato pa se nenadoma ustavila. »Veš kaj? Pojdi z mano na koncert! Jutri. V glasbeno šolo,« je navdušeno vzkliknila.
»Koncert? V glasbeno šolo? Običajno so koncerti na trgih.«
»No, tale je v glasbeni šoli. Ker bo to koncert klasične glasbe,« je Lucija odločno pripomnila.
»Lucija, od kdaj ti sploh hodiš na koncerte? In to v glasbeno šolo?« Bila sem zaprepadena.
»No, v letu, ko te ni bilo na spregled, sem večkrat šla.«
»Aha,« sem pripomnila in umolknila. Res, tole je bilo nadvse nenavadno. In malce sumljivo. Lucija nikoli ni kazala nobenega zanimanja za glasbeno umetnost.
»Veš, poznam pianista, ki bo igral,« je pojasnila z malce nelagodja.
»Pianista? Pa ne da bova poslušali klavir?! Lucija, mislim, da se nisva najbolje razumeli. To ni zame,« sem ji resno nasprotovala.
»Lisa, zakaj pa ne? Daj, pojdiva skupaj.«
»A ni nobenega drugega pametnega koncerta? Morda bo kaj zanimivega v kakšnem lokalu? Ali pa na plaži? Zagotovo se kje kaj najde!«
»Ne, žal. Verjemi, poletja je konec. Pa saj bo fino, boš videla! Klavir in violina bosta. Za slovo poletju,« je navdušena razlagala.
»Kaj? Daj no, ne samo klavir, še violina?« Bila sem skoraj obupana. Zavijala sem z očmi. Klavir in še violina – ni šans!
»Ah, Lisa! Malce si boš razširila obzorja, dobila boš novo izkušnjo in fino nama bo. Zaupaj mi. Pojdiva skupaj,« je vztrajala.
Nisem razumela, zakaj sem ji naposled ugodila. Klasična glasba je bila zame enako daleč kot Zemlja od Sonca.

O avtorici:

Nataša Rupena je na akademiji Belle Arti v Benetkah doštudirala oblikovanje. Med študijem je doživela spreobrnjenje v krščanstvo, ki je močno preobrnilo njeno življenjsko pot. Spoznala je, da jo življenje umetnice ne osrečuje, zato je zapustila okolje galerij in ateljeja ter se poglobila v študij teologije. Nemirni duh jo je skozi različne aktivnosti in vloge popeljal na različna področja delovanja. Bila je aktivna članica SSKŽ in Misijonske skupnosti, v okviru katere je kot misijonarka obiskala Ugando.

Njeno duhovno življenje je bilo vseskozi nadvse pestro in bogato: globoko doživljanje Boga in Njegove navzočnosti jo je vedno znova klicalo k pisanju in tako so nastajale molitve, zapiski in članki, objavljeni v katoliških medijih.

Po hudem duhovnem boju in bolezni, zaradi katere je za več mesecev obležala, je nastala njena prva knjiga ‘Vsega hudega – reši nas, o Gospod!’ Kmalu za tem so začela nastajati še besedila in ilustracije za otroške knjige iz serije Tukaj sem zate …, s katerimi želi najmlajšim približati ljubečega Jezusa in bogato izročilo katoliške cerkve. Nikoli neznanka je njen romaneskni prvenec.

Avtorica o knjigi:

»Mami, krščanstvo je strašno dolgočasno,« je nekega dne izjavila moja takrat dvanajstletnica. »Poglej, Harry Pottreja, kaj vse se dogaja!«

Ta njen pomislek me je premaknil v nov svet. V skrb za mlade, predvsem mlade kristjane.

Zame je bilo namreč krščanstvo najbolj nora dogodivščina, kar sem jih kdaj doživela.

Odločila sem se, da se bom, ko bo prišel pravi čas, posvetila pisanju in mladim to povedala. Želela sem si postaviti protiutež vsej fantaziji, okultizmu in zablodam, po katerih segajo mladi – ker bogastva krščanstva ne poznajo.

Pa tudi zato, ker je literature s krščansko vsebino res malo.

Čez nekaj časa je končno prišel – navdih, ki me je nekega jutra zadel kot strela z jasnega. Nato nekaj noči nisem mogla spati in čez dan sem bila čisto odsotna – pred očmi se mi je namreč odvijala zgodba, ki je želela biti napisana … In tako je nastal roman Nikoli neznanka.

Končno sem našla rešitev za težavo z očetom. S knjigo mu bom še pred smrtjo povedala, kakšno gorje mi je povzro­čil. S tem mu bom dala tudi priložnost, da se pokesa. Na dnu srca je namreč tlela gluha bolečina, da svojih dejanj ni nikdar obžaloval. S knjigo bom imela tudi priložnost svojim otrokom povedati, kdo v resnici sem. V žareči magmi spominov bom previdno izbrala besede, da jim bom spregovorila o trpljenju, ki jih je sramežljivost občutij zamol­čala. O skrivnem delu sebe, ki so ga moje rane odrezale s svojo bolečino in so iz mene napravile to, kar sem. O tem, o čemer nikoli nisem mogla spregovoriti.

Včasih ti ušesa spreletijo besede, ki so bolj morilske od revolverskih krogel. Besede, ki v sebi nosijo umazanijo, ki se ti prilepi na dušo, besede, ki ti za vselej preprečijo, da bi sprejel svojo podobo v ogledalu ali v pogledu drugega. Tega sem se hotela za vsako ceno znebiti. S tem sem resno tvegala, da bom izpraznila samo sebe. Vendar je bilo vredno tvegati, saj sem vedela, da je to zadnje sredstvo, s katerim bom dokončno lahko sprala to umazanijo, očetovo umazanijo.

In bolj ko bom svoji junakinji dajala življenje, bolj bom imela v rokah svoje življenje. Prišel je trenutek, ko sem svojemu noremu dvojnemu življenju morala pogledati v oči.

Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: ‘Zvest sem kot ljubeči Oče’.

Spraševal se je, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …

Običajno si želimo, da Božja beseda preide iz glave v srce. Temu človeku se je spustila iz pljuč v srce – dobesedno!

Wilhelm je do upokojitve oktobra 2017 delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

O avtorju:

Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem. Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: »Zvest sem kot ljubeči Oče.« Wilhelm se je spraševal, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …
Do upokojitve oktobra 2017 je Wilhelm delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

Odlomek iz knjige:

Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: »Tega otroka ne maram.« … položila me je v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. (…) Zame skrbela moja starejša sestra Sabine – seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. … Hranila me je s čim takim, česar dojenčki raje naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože – skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala kričanja. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej.
Splezal sem iz razbitine, kot kaj več opla ni bilo več mogoče označiti … Max se je pojavil ob meni, tudi on je bil kot po čudežu na videz nepoškodovan. Pogledala sva prek križišča. Policijski avtomobil je stal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? (…) Sodnik je potrdil to, česar sem se bal: sovoznik policijskega avtomobila je bil hudo poškodovan, voznik je bil mrtev. Zdaj nisem bil več le tečen domski otrok, ki se je tepel z drugimi mladostniki. Bil sem zločinec.

Živimo v času, ko večina moških (in dečkov) tako rekoč nima očeta. Ne glede na to, v kakšnih okoliščinah živijo, ob sebi nimajo moškega, ki bi jih popeljal skozi številne pustolovščine, preizkušnje, bitke in izkustva, ki jih fant mora prestati, da bi se lahko v njem izoblikovalo srce moškega. Pred izzivi širnega sveta se znajde povsem sam; in to je lahko zelo samotna pot. Iz tega kotička v njegovem srcu – kotička brez očeta – vznikajo strahovi, jeza, dolgočasje in številne oblike zasvojenosti; v globini njegove biti ostaja nekakšna temeljna negotovost.

Vendar ni treba, da je tako.

»Človek ni ustvarjen tako, da bi moral v življenju vse dognati sam,« je prepričan John Eldredge. »Bog nas želi očetovsko ljubiti, vzgajati in varovati.« V knjigi Pustolovec, bojevnik, kralj Eldredge prikazuje, kako Bog pristopi k moškemu in ga popelje na potovanje moškosti; pri tem se lahko skoraj vsi dogodki v življenju moškega povežejo v iniciacijo, ki je ni bil deležen v mladosti. Pisec nam pokaže tudi, kako lahko starši dejavno poskrbijo za iniciacijo sinov. Ni pomembno, koliko ste stari – Oče vas želi popeljati na potovanje moškosti; vi ste namreč njegovi sinovi.
John Eldredge je avtor številnih knjig, med njimi Epic, Waking the Dead, Divji v srcu, The Journey of Desire, ter soavtor knjig Očarljiva in The Sacred Romance. John in žena Stasi ter njuni trije sinovi živijo v Koloradu, kjer se podajajo na pustolovščine v gore, gozdove in na reke. John je ustanovil organizacijo Ransomed Heart, ki pomaga moškim in ženskam pri odkrivanju globin Božjega srca.”