Odlomek iz knjige:

Izza zidov samostana so že bučali bobni in električne kitare. Po ulicah okrog njega pa so se sprehajali mladi z dežniki, nekateri z rutkami, nekateri z lesenimi križi okrog vratu. En fant je na hrbtu nosil kitaro. Dve skupinici deklet sta druga drugi kriče stekli v objem …
Globoko sem vdihnila. Tu sem doma.
Zakadila sem se proti glavnemu dvorišču, kolikor sem mogla. Znance, ki sem jih vmes srečala, sem le hitro pozdravila in odhitela naprej.
Takoj za vstopom na samostansko dvorišče, desno, pred velikimi lesenimi vrati, sem obstala in se razgledala. Tu sva bila dogovorjena. A Erazmove svetle grive očitno še ni bilo v Stični.

O avtorici:

Lucija Čakš (1988) je samozaposlena novinarka, pisateljica in recenzentka.
Povedano po domače torej piše knjižne in filmske recenzije, članke in kratke zgodbe za različne tiskane in spletne medije.
Očitno pa piše tudi knjige. Je avtorica priljubljene zbirke skavtskih romanov Svizci (Potem pa Svizci zavijejo … in Potem pa Svizci nasankajo …) ter šmarnic Tukaj sem, Jezus o p. Ivanu Žužku. Svet, drugačen od sanj je njen tretji roman.
Snov zanj je črpala tudi iz svojih animatorskih izkušenj v župniji, pri festivalu Stična mladih,
v tednih duhovnosti Eden in še drugje – pridobljene izkušnje in veščine pa ji niso prišle prav le pri pisanju te zgodbe, temveč tudi na splošno, pri odraslem življenju.

Odzivi bralcev:

Že preko celega dneva jokam ob prebiranju knjige, počutim se, kot bi se kar malo ozdravila moja najstniška jaz. Ta knjiga je tako zelo potrebno branje v tem svetu. Najstnice, ki z Bogom, s skavti, Stično, animatorji stopajo čez zapleteno najstniško odraščanje … Sploh ni besed, da bi povedala, kako zelo sem uživala ob branju, kako zelo blizu se počutim Evi in njenim občutjem, doživljanju … res že nekaj časa nisem tako zelo začutila knjige, vsebine, zgodbe …
(Tea)

Meni osebno je dragocenih milijon enih drobcev, ki so tako spretno vpleteni v zgodbo, v tem, da sem se večkrat na glas zahihitala, da sem na enem mestu celo zajokala, v spominih, uvidih, premikih in procesih, ki jih je sprožila v meni. Še odzvanja in še bo …
(Marinka)

Ful mi je zanimivo kot staršu. Knjiga te res vrže v glavo najstnice. Kar je za starša, ki smo radi pokroviteljski/vse vem/vem kaj je najbolje za moje otroke, res blazno dobra izkušnja. Poleg tega, da te zgodba povleče, je taka case study kaj bi ti naredil, rekel, kaj je in kaj ni. Edin Adrijanovo narečje je naporno.
(Klara)

OMG, lihkar sem prebrala do konca! In me je tale konec čist zadel! Obožujem določene reference (študentska maša!!!), pa tist del z oratorijem. Ful dobra knjiga! Res se hitro in tekoče bere in tok dobra zgodba! Pa res, res mi je všeč vse, kar Eva razmišlja o veri in o Bogu – tko ful je konkretno in iz izkušenj in kar zadane in da za mislit; že zarad tega bom šla sigurno prebrat še enkrat:) Res ti je ratal tko dobro povzet življenje katoliške najstnice in si vključila VSE, kar spada v to. Pač, res, tok super knjiga!!!
(Mateja)

Dinamična, nepredvidljiva, zavita v skrivnost, aktualna. Me je jezila, veselila, pomirila, pobožala, spomnila na marsikaj …
(Jana)

Zgodba se mi zdi zares zanimiva in nasploh mi je všeč, kako je v njo vpletenih toliko stvari iz
življenja povprečnega želimeljčana.
(Manca)

Zelo dobra in zanimiva, nekaj, kar ne prebereš samo enkrat.
(Lina)

»Kje pa sploh je ta Ivanova koča na Zgornji Sorici?« je rekla bolj sama zase, zatopljena v prijavnico.

»Nekje na Gorenjskem,« je skomignil Tristan.

»Ah, ti si na Gorenjskem …« je rekla naveličano, odkorakala k pisalni mizi, odprla prenosnik in nekaj vtipkala v brskalnik.

Tristan se je z občutkom zmagoslavja odpravil po svoj telefon, ki je še vedno pocingljaval v neenakomernih intervalih.

A mu je padel iz rok, ko je mama za pisalno mizo zavreščala: »KAAAAJ?! Sem vas mislijo peljati?«

Stopil ji je za hrbet – v iskalniku je bila prvi zadetek slika koče s črnim opažem in skoraj brez oken. Res ni bila ravno privlačna.

»Ne razumem, kako je lahko kdorkoli sploh ustvaril tako grdo hišo, kaj šele, da bi tja na počitnice odpeljal otroke!« je komentirala in zmajevala z glavo.

»Ni govora.« Vstala je, prepognjeno prijavnico vrgla na mizo, poklopila zaslon in odkorakala. »Žal mi je, Tristan, ampak tjale te že ne pustim. Ni govora. Niiii govora!«