Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: ‘Zvest sem kot ljubeči Oče’.

Spraševal se je, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …

Običajno si želimo, da Božja beseda preide iz glave v srce. Temu človeku se je spustila iz pljuč v srce – dobesedno!

Wilhelm je do upokojitve oktobra 2017 delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

O avtorju:

Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem. Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: »Zvest sem kot ljubeči Oče.« Wilhelm se je spraševal, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …
Do upokojitve oktobra 2017 je Wilhelm delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

Odlomek iz knjige:

Ko je moja mati izvedela, da je noseča, je v najmočnejšem švabskem dialektu rekla mojemu očetu: »Tega otroka ne maram.« … položila me je v otroško posteljico in mi od takrat naprej komaj še namenila kakšen pogled. (…) Zame skrbela moja starejša sestra Sabine – seveda bolj slabo kot pa pravilno, kot to pač zmorejo štiriletniki. Opazovala je, kaj počne moja mati z enoletno Claudio, in je enako počela z mano. … Hranila me je s čim takim, česar dojenčki raje naj ne bi dobili. Mazala me je s čim takim, kar ni dobro za dojenčkovo kožo. In ker je sicer videla, kako je moja mati povijala majhno Claudio, vendar od nje zame ni dobila plenic, me je povijala v časopisni papir. Kričal sem, kot bi me dajali iz kože – skoraj neprenehoma. Po nekaj tednih moja mati ni več zdržala kričanja. Zagrabila me je in odšla na bližnje polje. Tam me je hitro odložila ob rob poti, me pustila vreščati in šla naprej.
Splezal sem iz razbitine, kot kaj več opla ni bilo več mogoče označiti … Max se je pojavil ob meni, tudi on je bil kot po čudežu na videz nepoškodovan. Pogledala sva prek križišča. Policijski avtomobil je stal približno deset metrov naprej, povsod naokrog so ležali raztreseni kosi pločevine in drobci. Policist na voznikovem sedežu je gledal groteskno v zrak – ali je bil mrtev? (…) Sodnik je potrdil to, česar sem se bal: sovoznik policijskega avtomobila je bil hudo poškodovan, voznik je bil mrtev. Zdaj nisem bil več le tečen domski otrok, ki se je tepel z drugimi mladostniki. Bil sem zločinec.

Ko je bil Dion priča Gobijini neverjetni odločnosti in srčnosti, je preobrazbo doživel tudi v lastnem srcu. Gobi je dovolil spati ob sebi v šotoru, dajal ji je hrano in vodo iz svojih omejenih zalog ter jo občasno nosil, čeprav bi lahko to zanj pomenilo časovni zaostanek ali celo odstop od tekmovanja. Pri dotedanjih tekmovanjih si je Dion prizadeval za zmago: želel si je biti najboljši. Tokrat pa je želel predvsem poskrbeti, da bi se njegovo prijateljstvo z Gobi nadaljevalo tudi onkraj ciljne črte. A preden je bilo sploh mogoče urediti vse potrebno, je Gobi v enem od prostranih kitajskih mest izginila neznano kam. S pomočjo neznancev in ob podpori ljudi z vsega sveta se je Dion odpravil iskat Gobi – ter se nazadnje spet srečal s to čudovito živalco, ki je njemu in vsemu svetu dokazala, da so čudeži mogoči.

Dion Leonard je leta 1975 rojen Avstralec, ki živi v Edinburghu na Škotskem. Dion se je udeležil nekaterih najtežjih ultramaratonov na svetu in jih ne le pretekel, temveč je tam tudi resnično tekmoval. Med njimi so bile tekaške preizkušnje po nekaterih najbolj negostoljubnih pokrajinah sveta, kot so tek po neizprosni maroški Sahari, 250-kilometrski maraton Des Sables (ki ga je pretekel dvakrat) in 250-kilometrska ultra čez južnoafriško puščavo Kalahari (tudi to je pretekel dvakrat). Na 45 ultramaratonih je pretekel že 7.650 km.

Odlomek iz knjige

“Nekajkrat mi je spodrsnilo in enkrat sem pošteno omahnil na levo stran ter pri tem zmočil Gobi in najverjetneje dno nahrbtnika. A Gobi se ni pritožila, ni se mi izvila niti ni poskušala pobegniti. Ostala je mirna in mi prepustila nalogo, da jo obvarujem.
Ko sva prišla do otočka na sredini, sem Gobi odložil, in stekla je naokrog, kot da je vse skupaj kakšna super pustolovščina. Ko sem preveril, da nahrbtnik ni huje moker in da sem si ga namestil karseda visoko na hrbtu, sem poklical Gobi; pri priči je pritekla nazaj k meni. Dvignil sem jo in nadaljeval kot prej.”