»Kje pa sploh je ta Ivanova koča na Zgornji Sorici?« je rekla bolj sama zase, zatopljena v prijavnico.

»Nekje na Gorenjskem,« je skomignil Tristan.

»Ah, ti si na Gorenjskem …« je rekla naveličano, odkorakala k pisalni mizi, odprla prenosnik in nekaj vtipkala v brskalnik.

Tristan se je z občutkom zmagoslavja odpravil po svoj telefon, ki je še vedno pocingljaval v neenakomernih intervalih.

A mu je padel iz rok, ko je mama za pisalno mizo zavreščala: »KAAAAJ?! Sem vas mislijo peljati?«

Stopil ji je za hrbet – v iskalniku je bila prvi zadetek slika koče s črnim opažem in skoraj brez oken. Res ni bila ravno privlačna.

»Ne razumem, kako je lahko kdorkoli sploh ustvaril tako grdo hišo, kaj šele, da bi tja na počitnice odpeljal otroke!« je komentirala in zmajevala z glavo.

»Ni govora.« Vstala je, prepognjeno prijavnico vrgla na mizo, poklopila zaslon in odkorakala. »Žal mi je, Tristan, ampak tjale te že ne pustim. Ni govora. Niiii govora!«