Sramežjivost občutij

z vključenim DDV

Dalila Heuse

Besede, ki očiščujejo spomin

Knjiga prinaša sporočilo upanja vsem, ki so bili v življenju globoko ranjeni. Tenkočutno napisan roman razkriva neznosno trpljenje, ki ga povzroča sprevrženost spolne zlorabe, pokaže pa tudi, kako je s pogumom, odločnostjo in neomajno materinsko ljubeznijo mogoče premagati prav vse, tudi nepojmljivo zlo.

Sedemdesetletni Ludvik Hanotte je slikar, ki že več kot petnajst let trpi zaradi izgube spomina. Nekega jutra po pošti prejme avtobiografski roman od pisateljice, za katero še ni slišal. Radovednost mu ne da miru, zato odloži čopič in se zatopi v branje. Dorjana Hector pripoveduje o tem, kako jo je od petega leta zlorabljal njen nasilni in avtoritarni oče, ki je s svojim ravnanjem uničil celotno družino. Ludvik je globoko pretresen; na vsak način mora ugotoviti, kako bi lahko bil povezan s to neznano deklico.

Sočasno se na oddelku za intenzivno nego po hudi prometni nesreči s smrtjo bori Lea, uspešna poslovna ženska pri petdesetih. Ob njej z nadnaravno predanostjo vztraja njena mama Marija. Po dolgih letih molka se ženski končno lahko pogovorita.

Iz knjige:

Končno sem našla rešitev za težavo z očetom. S knjigo mu bom še pred smrtjo povedala, kakšno gorje mi je povzročil. S tem mu bom dala tudi priložnost, da se pokesa. Na dnu srca je namreč tlela gluha bolečina, da svojih dejanj ni nikdar obžaloval. S knjigo bom imela tudi priložnost svojim otrokom povedati, kdo v resnici sem. V žareči magmi spominov bom previdno izbrala besede, da jim bom spregovorila o trpljenju, ki jih je sramežljivost občutij zamolčala. O skrivnem delu sebe, ki so ga moje rane odrezale s svojo bolečino in so iz mene napravile to, kar sem. O tem, o čemer nikoli nisem mogla spregovoriti.

Včasih ti ušesa spreletijo besede, ki so bolj morilske od revolverskih krogel. Besede, ki v sebi nosijo umazanijo, ki se ti prilepi na dušo, besede, ki ti za vselej preprečijo, da bi sprejel svojo podobo v ogledalu ali v pogledu drugega. Tega sem se hotela za vsako ceno znebiti. S tem sem resno tvegala, da bom izpraznila samo sebe. Vendar je bilo vredno tvegati, saj sem vedela, da je to zadnje sredstvo, s katerim bom dokončno lahko sprala to umazanijo, očetovo umazanijo.

In bolj ko bom svoji junakinji dajala življenje, bolj bom imela v rokah svoje življenje. Prišel je trenutek, ko sem svojemu noremu dvojnemu življenju morala pogledati v oči.