Vendar s tem njenih težav še ni konec, saj so Hamánovi sinovi razjarjeni zaradi očetove smrti. Kraljica zato v delavnico postavi enega svojih mož, ki naj bi jo ščitil pred grožnjo. Sazana je osupla, ko se zave, da ni kraljičin odposlanec nihče drug kot Jadon, moški, ki ji je pred leti strl srce. Kljub njegovi prisotnosti pa ji še zmeraj preti nevarnost, in ko na kraljičino prošnjo z Jadonom pričneta iskati starodaven predmet, nista le njuni srci in življenji odvisni od tega, ali jima bo uspelo …

O avtorici:

Tessa Afshar se je rodila v Iranu v muslimanski družini. Ko so se njeni starši ločili, se je pri štirinajstih letih preselila v Anglijo. Študij je nadaljevala v ZDA, ki so kasneje postale tudi njen dom. Pri dvajsetih se je spreobrnila v krščanstvo in študirala teologijo. Svoje znanje zdaj uporablja kot voditeljica bibličnih skupin za ženske. V slovenščini so že izšli njeni romani Dragulj v pesku, Na polju milosti, Zaklad rubinov, Pravi zaklad, Kraj tišine, Kruh močnih, Tatica iz Korinta, Hči Rima, Nilski dragulj, Skriti princ, Božji pastir in Dvorna kuharica.

Odlomek iz knjige:

Na tej kovinski postelji je ležala sirota, strmela v rano na svoji roki in si delala skrbi zaradi svoje prihodnosti. Sirota, ki je čakala, kdaj jo bo udarila naslednja nesreča in jo uničila.

Toda sirota se je motila.

Vendarle je imela Očeta. Bog je ni prepustil same sebi. Ni pričakoval, da bo sama reševala svoje težave, zdravila svoje rane ali iskala lastne rešitve.

Prebrala je še preostale prerokove besede. Estera je imela prav. Sazana je bolje od večine razumela, kako lončar gleda na glino.

Kolikokrat je šla mimo vrste vrčev, ki jih je pred kratkim izde¬lala, ter jih z veseljem in hvaležnostjo božala. Kolikokrat je proslavljala, ko so prišli iz peči natanko takšni, kot je načrtovala.

Ali Bog ni bolj skrbel zanjo kot lončar za svojo glino?

Štiri dni se je potapljala v te besede kot posoda, ki jo potopiš v glazuro, vpijala njihove resnice, obljube in moč, dokler se mala sirota ni vsaj pomirila, če že ne pozdravila.

Bog je njeno pozornost v svojem usmiljenju usmeril stran od pomembnih svetnih stvari, da jo je opomnil na pomembnejšo resnico.

Petega dne se je počutila kot posušena posoda na polici za sušenje, pripravljena, da pogleda v oči ognju, ki je zajel njeno življenje.

Končno sem našla rešitev za težavo z očetom. S knjigo mu bom še pred smrtjo povedala, kakšno gorje mi je povzro­čil. S tem mu bom dala tudi priložnost, da se pokesa. Na dnu srca je namreč tlela gluha bolečina, da svojih dejanj ni nikdar obžaloval. S knjigo bom imela tudi priložnost svojim otrokom povedati, kdo v resnici sem. V žareči magmi spominov bom previdno izbrala besede, da jim bom spregovorila o trpljenju, ki jih je sramežljivost občutij zamol­čala. O skrivnem delu sebe, ki so ga moje rane odrezale s svojo bolečino in so iz mene napravile to, kar sem. O tem, o čemer nikoli nisem mogla spregovoriti.

Včasih ti ušesa spreletijo besede, ki so bolj morilske od revolverskih krogel. Besede, ki v sebi nosijo umazanijo, ki se ti prilepi na dušo, besede, ki ti za vselej preprečijo, da bi sprejel svojo podobo v ogledalu ali v pogledu drugega. Tega sem se hotela za vsako ceno znebiti. S tem sem resno tvegala, da bom izpraznila samo sebe. Vendar je bilo vredno tvegati, saj sem vedela, da je to zadnje sredstvo, s katerim bom dokončno lahko sprala to umazanijo, očetovo umazanijo.

In bolj ko bom svoji junakinji dajala življenje, bolj bom imela v rokah svoje življenje. Prišel je trenutek, ko sem svojemu noremu dvojnemu življenju morala pogledati v oči.

»Kje pa sploh je ta Ivanova koča na Zgornji Sorici?« je rekla bolj sama zase, zatopljena v prijavnico.

»Nekje na Gorenjskem,« je skomignil Tristan.

»Ah, ti si na Gorenjskem …« je rekla naveličano, odkorakala k pisalni mizi, odprla prenosnik in nekaj vtipkala v brskalnik.

Tristan se je z občutkom zmagoslavja odpravil po svoj telefon, ki je še vedno pocingljaval v neenakomernih intervalih.

A mu je padel iz rok, ko je mama za pisalno mizo zavreščala: »KAAAAJ?! Sem vas mislijo peljati?«

Stopil ji je za hrbet – v iskalniku je bila prvi zadetek slika koče s črnim opažem in skoraj brez oken. Res ni bila ravno privlačna.

»Ne razumem, kako je lahko kdorkoli sploh ustvaril tako grdo hišo, kaj šele, da bi tja na počitnice odpeljal otroke!« je komentirala in zmajevala z glavo.

»Ni govora.« Vstala je, prepognjeno prijavnico vrgla na mizo, poklopila zaslon in odkorakala. »Žal mi je, Tristan, ampak tjale te že ne pustim. Ni govora. Niiii govora!«