Končno sem našla rešitev za težavo z očetom. S knjigo mu bom še pred smrtjo povedala, kakšno gorje mi je povzro­čil. S tem mu bom dala tudi priložnost, da se pokesa. Na dnu srca je namreč tlela gluha bolečina, da svojih dejanj ni nikdar obžaloval. S knjigo bom imela tudi priložnost svojim otrokom povedati, kdo v resnici sem. V žareči magmi spominov bom previdno izbrala besede, da jim bom spregovorila o trpljenju, ki jih je sramežljivost občutij zamol­čala. O skrivnem delu sebe, ki so ga moje rane odrezale s svojo bolečino in so iz mene napravile to, kar sem. O tem, o čemer nikoli nisem mogla spregovoriti.

Včasih ti ušesa spreletijo besede, ki so bolj morilske od revolverskih krogel. Besede, ki v sebi nosijo umazanijo, ki se ti prilepi na dušo, besede, ki ti za vselej preprečijo, da bi sprejel svojo podobo v ogledalu ali v pogledu drugega. Tega sem se hotela za vsako ceno znebiti. S tem sem resno tvegala, da bom izpraznila samo sebe. Vendar je bilo vredno tvegati, saj sem vedela, da je to zadnje sredstvo, s katerim bom dokončno lahko sprala to umazanijo, očetovo umazanijo.

In bolj ko bom svoji junakinji dajala življenje, bolj bom imela v rokah svoje življenje. Prišel je trenutek, ko sem svojemu noremu dvojnemu življenju morala pogledati v oči.

»Kje pa sploh je ta Ivanova koča na Zgornji Sorici?« je rekla bolj sama zase, zatopljena v prijavnico.

»Nekje na Gorenjskem,« je skomignil Tristan.

»Ah, ti si na Gorenjskem …« je rekla naveličano, odkorakala k pisalni mizi, odprla prenosnik in nekaj vtipkala v brskalnik.

Tristan se je z občutkom zmagoslavja odpravil po svoj telefon, ki je še vedno pocingljaval v neenakomernih intervalih.

A mu je padel iz rok, ko je mama za pisalno mizo zavreščala: »KAAAAJ?! Sem vas mislijo peljati?«

Stopil ji je za hrbet – v iskalniku je bila prvi zadetek slika koče s črnim opažem in skoraj brez oken. Res ni bila ravno privlačna.

»Ne razumem, kako je lahko kdorkoli sploh ustvaril tako grdo hišo, kaj šele, da bi tja na počitnice odpeljal otroke!« je komentirala in zmajevala z glavo.

»Ni govora.« Vstala je, prepognjeno prijavnico vrgla na mizo, poklopila zaslon in odkorakala. »Žal mi je, Tristan, ampak tjale te že ne pustim. Ni govora. Niiii govora!«