Ilonika 2. del

21,00€ z vključenim DDV

Domen Mezeg

Oktobra je po več kot treh letih izšel 2. del fantazijske sage z naslovom Ilonika, Saga o cesarju Feliksu. Prvi del je namenjen predstavitvi fantazijskega sveta, ki se imenuje “dežele”. Glavna oseba je cesar Feliks, prozno delo pa edinstveno zlasti s slogovnega vidika in kompleksne gradnje domišljijskega sveta. Že v začetku prvega dela, se novi vladar odpravi na pot iskanja smisla življenja in sreče, kar pa v 2. delu pride še bolj do izraza. Če v prvem delu Feliks išče smisel v pijači, bogastvu in ljubezni, v drugem obudi prastaro nebeško umetnost, to je letenje.V ta namen mu dvorni rokodelec izdela posebna krila. In ko niti v letenju ne najde smisla, odide k staremu alkimistu, od katerega si nadeja čudežni napoj za srečo. Alkimist ga razočara, rekoč da je kaj takšnega nezmožen zvariti, mu pa priporoči, da za nasvet povpraša katerega izmed pokojnih, ki so mu bili času življenja blizu. Feliks ponoči odide v cesarske grobnice na grob pokojne matere in z rotenjem duha pokojnice prelomi pradavno postavo ter prikliče nečiste sile podzemlja …

Kratek odlomek:

“Spet se je ozrl skozi razpoko na desni, da bi pozabil na skelet. Na vratu je začutil okostnjakovo zobovje. Zagrizlo se je v kožo. Za režo se mu je posmehovala še ena lobanja in bolščala vanj s praznimi očesnimi jamicami. Počutil se je kot poganski despot po pogrebu, ki so ga v sarkofag položili skupaj z ženo. “Piiiiik, piiiiik, piiiiik …,” je začelo kapljati na njegovo čelo. Kapljice so udarjale kot kamenje in se razblinjale v pršec. Najbrž so nastale zavoljo vlage, ki je je bilo vsepovsod polno. Kosi oblačil so bili vlažni, tlakovci pa spolzki kot led. Pred vhodom v grobnico se je razleglo pritajeno renčanje in sikanje, da je od groze ledenela kri. Odsev, odsvit pojemajočih plamenov je dal rdečkast pridih. Na nasprotnem zidu sobane se je izrisala podolgovata senca, nedvomno daljša, kot bi bila, če bi bila človeška. Feliks je zamižal in skušal vse skupaj odmisliti, a ga je pritajeno, srhljivo škripanje neusmiljeno opominjalo, da je Tisto nekaj že vstopilo v grobnico. Bili so koraki. Niso bili človeški. Spremljal jih je neznosen, ušesa parajoč zvok, mešanica konjskega topota in praskanja orjaških ptičjih krempljev. “Piiiik, piiiik, piiiik,” je udarjalo po Feliksovem čelu kot po nakovalu … Ni si upal niti trzniti … Zadržal je dih … Strah ga je povsem omrtvičil …”