Pravijo, da nam je v dobri stari Jugoslaviji menda na vseh področjih šlo boljše.

Vsi smo imeli službe.
Vsako leto smo šli na dopust na morje.
Zlahka si dobil stanovanje in cene so bile normalne.
Ljudje so imeli več časa.
In navaden delavec je bil spoštovan!

Kot razmišlja eden od junakov v knjigi: »Samoupravljanje je preprosto najboljši sistem na svetu!«

In: »Tito ni samo velik osvoboditelj in povezovalec narodov, ampak tudi genialni državnik, ki se je znal izogniti pastem tako na zahodu kot na vzhodu. Zato ga tudi tako cenijo, ne samo doma, ampak po celem svetu in je pravzaprav voditelj tretjega sveta in s tem celo večine človeštva.«

Danes so družbena omrežja polna nostalgije za socializmom in Jugoslavijo.

Pogosto lahko beremo …

Takrat ni bilo meja; bili smo bolj povezani; imeli smo (boljše) zdravstvo brez čakalnih vrst; hitro si se lahko osamosvojil, ker si imel zagarantirano službo; vsi otroci so si lahko privoščili morje; in tako rekoč vsak je smučal …

A misliti s svojo glavo – ali kako drugače izstopati – ni bilo zaželeno.
Nekateri izbranci so bili nedotakljivi.
O nekaterih temah se ni smelo razpravljati.

In kot bo lahko bralcu knjige jasno iz ene od zgodb: totalitarna oblast se je kot hudič križa bala neke posebne teme, ki nam tudi v samostojni Sloveniji še zmeraj povzroča preglavice …

Narodne sprave.

Zgodbe, ki so pred nami, ponujajo “insajderski pogled” in prikazujejo realno vzdušje v bivši državi.

Sprva so bile napisane kot scenarij za film, ki je bil leta 1985 sprejet in potrjen za realizacijo pri tedaj največji filmski hiši Viba film.

A zaradi smrti direktorja žal ni ugledal luči sveta. Njegovi nasledniki si pač niso upali privoščiti podpore takšnim drznim projektom …

In če so zgodbe pred razpadom Jugoslavije delovale disidentsko, so danes zdravilne.

Učinkovito namreč delujejo proti vsakršni jugonostalgiji.

Knjiga “Zlom” ponuja zanimivo zbirko zgodb iz Jugoslavije, primernih tudi za prebiranje na plaži katere od republik bivše skupne države.

Pri tem pa si boste oddahnili, da so časi skupne države minili …

Odzivi bralcev knjige Zlom

»Ni dosti takšnega branja, takšnega “insajderskega” vpogleda v našo polpreteklosti, kjer se je pod dokaj spolirano zunanjostjo skrivala vsa zlaganost sistema.«

(Vida Kokalj)

»Tomažičev Zlom, retrospektiva nekega obdobja,ki so ga naše generacije izkusile, nas vrača k obujanju spominov. Najbolj se me je dotaknilo v poglavju Narodna sprava leto 1986. Spomnilo me je na leto poprej, ko sem se kot predsednik sindikata na Sekciji za vzdrževanje prog Postojna boril proti zlorabi inštrumenta moralnopolitične primernosti mlade pravnice. Neuspešno, a erozija partije se je neizogibno začela. Knjiga Zlom je pomemben prispevek k ohranitvi spominov na nekdanjo državo, ob katerih se lahko nasmeješ, čeprav včasih tudi z grenkobo.«

(Ernest Margon)

»Ravnokar prebral sijajno novo knjigo Antona Tomažiča z naslovom Zlom: zgodbe iz Jugoslavije in se veselim pisanja recenzije.«

(Marko Pavliha)

»Avtor zgodbe pripoveduje tako življenjsko, da se bralcu hitro ustvari občutek, da je vsaj nekatere doživel tudi sam.

Bralke in bralce starejše generacije bodo v junakih Tomažičevih zgodb morda prepoznali veliko praks iz njihovega zasebnega in družinskega življenja.«

(dr. Jernej Letnar Černič)

»Tomažičeva nova knjiga nam nazorno prikazuje kako so nastajali in se utrjevali sprevrženi gospodarski in medčloveški odnosi v času Titove Jugoslavije.«

(Jože Strgar)

»To je dobra knjiga, ki nam predstavi izseke dogajanja v bivši Jugi. Sem jo prebrala in jo lahko samo pohvalim.«

(Kraševka)

»Objektivno poročanje takratnih razmer ! Zdi se , da se še sedaj

vleče podobne vzorce , primere ne bom našteval ! Priporočam branje !!! Avtorju pa vsa pohvala za odlično delo !

Škoda, da knjiga ni bila prenesena na filmsko platno.«

(Tadeja Šuštar)

»Delo je res večplastno, predvsem pa zapis o časih, ki so minili; a na nek način še živijo v nas, saj so nas oblikovali.«

(p. Martin Kmetec)

»Knjiga Zlom je časovni stroj, s pomočjo katerega se bralec v trenutku znajde v nekih drugih časih. Polpreteklih, kot temu danes rečemo. Gra namreč za zgodbe iz svinčnih časov komunizma, ki niso nastale po spominu v lagodnemu obdobju demorkacije, ampak so bile napisane v času socializma, kot danes mnogi imenujejo jugoslovanski komunizem. V tem je knjiga drugačna, saj je bolj pristna. Prikazuje ljudi, ki so komunizem morali preživeti, kar je mogoče veliko lažje kot pobegniti. Veliko je ironije ali pa suhoparnega opisovanja, ki so ga sodobniki v komunizmu, ki je prepovedoval politično satiro, dojemali kot ironijo.

Pisanje je zanimivo, a tudi dinamično, saj je bila knjiga napisana na podlagi scenarija za film, ki je bil odobren, pa luči sveta vendarle ni uzrl zaradi spleta okoliščin. Mogoče bi bil čas, da se to zgodi danes…«

(Tino Mamić)

»Prebral na dušek. Nisem mogel nehat.«

(Žiga Turk)